Slikoviti dnevnik Urške Kozak

Spet v civilizaciji

08.01.2007 01:34 | Tu pišem razno, Slikarski dnevnik |

Kaj nej rečem… ta teden  bo pester.  Dost stvari je za narest - od šole do enga sestanka za tisti job  - dizajn vmesnikov, do vikenda, ko spet potujem gor, ker imam nek  projekt v Murski Soboti. Kot kaže je slednji zelo pomemben za mojo prihodnost. Upam, da bo šlo vse po maslu, ker si nekak želim,d a bi se mi stvari mal naprej premaknile - od tega, da več ne bi rada živela doma pri starših - do tega, da moram počas priti do konkretnega denarja, ne sam do teh kupčkov sem pa tja.

Z Vitotom sva silvestrovo preležala pred televizijo, čisto brez energije. Jaz sem uspela tik pred polnočjo celo zakinkati. Od takrat naprej je bilo zelo…kako bi rekla…dinamično. Vstajanje ob petih zjutraj ali pa včasih bedeti do te ure, v glavnem - Vito je bil bolj priden, ker je hodil v službo in ker je rihtal še svoj stari crknjeni avto zraven, ampak oba sva zaključila z naročilom, ki nama je že tko dolgo visel na glavi. Druga stvar je, da sva bila v Murski in smo se dogovarjal za naprej in sva ta teden izkoristila za to, da sva malo bolj načekirala Cinema 4D. Skupaj je lažje, gre hitreje, pride pa tud do kakega nesoglasja sem pa tja.

Vito si bo verjetno končno zrihtal internet, trenutno si ga sicer še ne more, ampak baje da bo kmalu možno. Jaz pa si bom v kratkem kupila računalnik, ker so te stare šipše že malo prepočasne in nestabilne. In predvsem niso moje. In niso v moji sobi, ampak tukaj na “prepihu”. Sej veste - človek rabi mir, ko dela, v hiši s sedmimi ljudmi in pogostimi obiski pa to ni mogoče.

Včeraj so nas prišli iskat moja sestra in njeni (zdej bo kmal 4. član prilezel na svet) tja gor v daljne Krištance zelene. Nazajgrede smo zbil psa in smo ful sesul avto. +ustrašli smo se

Ampak tam so pa policisti res prijazni, kot prepeva Damir Jošar (policisti tu prijazni so, večkrat nam pomagajo…), Andražku so dali enga policijskega medvedka, ki ga zdej mali ne spusti iz rok (njemu se je valjda ful dogajalo).

Tko je, ene stvari mi kar uhajajo mimo, s Teo nisva uspeli niti na kavo, pa gre že nazaj v cvetoči Washington… vedno slabš bo, se mi zdi, sploh če bom polovico vsakega tedna prebila gor, kar tako kaže…