Slikoviti dnevnik Urške Kozak

Ustvarjalne delavnice

KUD vič organizira ustvarjalne delavnice.

Najbolj svinjsko odurna knjiga

Heidi. Nisem mogla spat, pa sem jo prebrala v nekaj urah zvečer. Prej je še nisem oz. se ne spomnim. Groza. Skor sm umrla. Ob štirih ponoč sem bila že čisto budna in sem potem komaj zaspala.To knjigo so sforsirali, ko sem bila jaz otrok. Za otroke!

Ta superjunakinja Heidi je več naredila za človeštvo, kakor Superman, ker on sploh nima tko izostrenega občutka za etiko in moralo, kakor ona kot petletni otrok, vzgojen pri neki stari babici, ki je tako slabotna, da nonstop čepi na peči in nima pojma o svetu. No, ampak Heidi je očitno podedovala občutek za to, kaj je “prav” in kaj ne. Pomaga slabotnim in nesrečnim in z dobroto stopi še tako mrzel led, kot ga ima njen dedek okrog srca. Dedek v življenju ni delal, kar je “prav”, čeprav je “v srcu dober človek”. Vendar je veseljačil in zapravljal denar in s tem pokopal svoje bližnje (očitno so mu kljub očitnemu značajskemu primankljaju zaupali vso imetje). In potem ljudje dedka niso marali in zato je postal hudoben. Ampak Heidi ga spremeni, potane dober in prijazen možiček, da se kar kreše!

Fascinantno je tudi, kako Heidi ceni naravo in spoštuje svež zrak! Pri petih letih! In kako je vesela in kako se hitro navadi na okolje!

In kako je dobra. OStareli babici pastirja Petra pravi “dobra babica” in to samo zato, ker je babica pač uboga in slepa. To očitno pomeni, da je “dobrega srca”. Čeprav več kot očitno izkazuje svoje egoistične potrebe (četudi bi se Heidi godilo v mestu bolje, jo bi rada babica imela zase in se cmeri, ker se boji njenega odhoda in prav nič ne razmišlja o tem, da je morda za Heidi to bolje, to je sploh ne briga). MAla Heidi takoj ob prihodu v njeno hišo opazi, da ima babica razmajana okna, česar ne zna popraviti niti pastir Peter, niti njegova mati. Tako je uboga babica vsako noć prepuščena nočnim strahovom - boji se, da se ji bo hiša sesula na glavo. Hvala bogu za Heidi, ki takoj aktivira svojega dedka, o katerem vsi na mah spremenijo slabo mnenje.

In kot sem že rekla - Heidi je superjunakinja, ki uspe v enem pogovoru nadomestiti upokojenemu zdravniku umrlo ženo in hči. Zdravnik pričakuje, da bo Heidi na stara leta skrbela zanj in ona mu tudi to obljubi. Vse je urejeno - najprej bo umrl dedek, Heidi se bo preselila k zdravniku in skrbela zanj. Medtem bo zanjo skrbela dobra družina iz Frankfurta, če ji kaj ne bo šlo po sreči.

Heidi stori še eno dobro delo -  uspe motivirati svojo invalidno prijateljico iz Frankfurta, da shodi.

V knjigi spoznamo 4 zlobne karakterje, od tega so trije popolnoma  nerealistični. Pač sama gola hudobija. In sebičnost (v nasprotju z našimi “dobrimi” junaki, kiso lahko upravičeno sebični zato, ker so ubogi). Četrti karakter me je najbolj fasciniral, ker je bližje realnosti. Pastir Peter, ki je ljubosumen na vse, kar se dogaja okrog Heidi, ker bi jo hotel zase. In on je divji deček s hribov, brez moralnih zadržkov, jasno izraža jezo in grozi in vrže v prepad stol Heidine invalidne prijateljice. Vendar pa! Ves čas ga preganja strah in zanj postane življenje nevzdržno.
N jegovo hudobno dejanje se sprevrže v čudovit razplet. Klara shodi, ker stola nima več.  Peter pa ni totalni negativec - prizna greh in ko mu takoj oprostijo in obljubijo denar do konca življenja, ga kupijo v dobrega človeka.

Kaj si mislite o taki nagnusni knjigi, ki je nima rad noben otrok in katere namen ni, da buri človeku domišljijo, ampak mu jo zatolče in ga vzgaja. Ni fer, da so to knjigo tolk forsirali in risanke in vse.Bljak.

Kolega in zavarovalniški agent

Ja tole dogodivščino moram še omenit. Vitotu je en kolega fulkrat zatežil, da se mormo neki dobit. In ker sem bla jaz vmes v Lj, sva mislila, da je pozabil. Ampak je vztrajal in po novem letu se je povabil k Vitotu in sabo pripeljal bratranca. Nisva glupa, čakala sva samo to, da izveva, kaj točno nama bosta hotela poturit.

In evo. Sevede ni šlo za prijateljski obisk. Njegov bratranec je zavarovalniški agent. Mene je seveda spet zvijalo, težko ostanem resna uro in pol takega sranja. Tudi motilo me je - rada bi šla slikat al pa kaj drugega, ne da mi taki debili kradejo čas. Raj bi ležala in gledala v strop. Sigurno bolj koristno.
Ko sva mu povedala, da nimava denarja, ki bi ga vlagala, nama je ponudil alternativo - lahko hodiva z njim do svojih kolegov, da jim predstavi programe. Razmišljala sva, da pravzaprav nimava ali - dobrih kolegov, ki bi jim to hotela narest - ali pa bežnih kolegov, ki bi jim to sploh lahko naredila (folk ni glup, se ne pustijo).

Ta Vitotov kolega, ki je to naredil, mora met ful debelo kožo, da to počne. Enkrat ga bo nekdo prebutal.

Kar pa je najbolj fascinantno? Ta agent je pustil službo, ker je tukaj tok zlo dobro zaslužil. In njemu pač ni jasno, da mogoče najin cilj ni prodajati police, pa četudi bi zaslužila ko prasca! Če sploh bi. Jaz ne bi mogla ljudem tkole drekat, ne bi bila prepričljiva, ker ne bi stala za vsem, skupaj. In sploh raje delam tist, kar mi je všeč delat, pa tudi če mogoče nikdar ne bom tko bogata kot on.

Spet v civilizaciji

Kaj nej rečem… ta teden  bo pester.  Dost stvari je za narest - od šole do enga sestanka za tisti job  - dizajn vmesnikov, do vikenda, ko spet potujem gor, ker imam nek  projekt v Murski Soboti. Kot kaže je slednji zelo pomemben za mojo prihodnost. Upam, da bo šlo vse po maslu, ker si nekak želim,d a bi se mi stvari mal naprej premaknile - od tega, da več ne bi rada živela doma pri starših - do tega, da moram počas priti do konkretnega denarja, ne sam do teh kupčkov sem pa tja.

Z Vitotom sva silvestrovo preležala pred televizijo, čisto brez energije. Jaz sem uspela tik pred polnočjo celo zakinkati. Od takrat naprej je bilo zelo…kako bi rekla…dinamično. Vstajanje ob petih zjutraj ali pa včasih bedeti do te ure, v glavnem - Vito je bil bolj priden, ker je hodil v službo in ker je rihtal še svoj stari crknjeni avto zraven, ampak oba sva zaključila z naročilom, ki nama je že tko dolgo visel na glavi. Druga stvar je, da sva bila v Murski in smo se dogovarjal za naprej in sva ta teden izkoristila za to, da sva malo bolj načekirala Cinema 4D. Skupaj je lažje, gre hitreje, pride pa tud do kakega nesoglasja sem pa tja.

Vito si bo verjetno končno zrihtal internet, trenutno si ga sicer še ne more, ampak baje da bo kmalu možno. Jaz pa si bom v kratkem kupila računalnik, ker so te stare šipše že malo prepočasne in nestabilne. In predvsem niso moje. In niso v moji sobi, ampak tukaj na “prepihu”. Sej veste - človek rabi mir, ko dela, v hiši s sedmimi ljudmi in pogostimi obiski pa to ni mogoče.

Včeraj so nas prišli iskat moja sestra in njeni (zdej bo kmal 4. član prilezel na svet) tja gor v daljne Krištance zelene. Nazajgrede smo zbil psa in smo ful sesul avto. +ustrašli smo se

Ampak tam so pa policisti res prijazni, kot prepeva Damir Jošar (policisti tu prijazni so, večkrat nam pomagajo…), Andražku so dali enga policijskega medvedka, ki ga zdej mali ne spusti iz rok (njemu se je valjda ful dogajalo).

Tko je, ene stvari mi kar uhajajo mimo, s Teo nisva uspeli niti na kavo, pa gre že nazaj v cvetoči Washington… vedno slabš bo, se mi zdi, sploh če bom polovico vsakega tedna prebila gor, kar tako kaže…