Slikoviti dnevnik Urške Kozak

Sem v šoli 2

Sm nardila vse vaje in zdej abababababbbbbbbblblblblblb

nimam kej počet pa mal surfam in tko.

80`s (=

Fet (debeluharski pujsk), je snel komade iz 80-ih. Ful se spomnim stvari, k sm jih pozabla (ne sam komadov). Trenutkov, obdobij, lestrika.

Vse si bom zapekla in si spuščala navzdol po diskmenu.

Sm v šoli

Osnove html-ja.

Počasni smo.

Gledala

Almodovarjev La Mala educación. Všeč. Clo mal smešn.

Kar se tiče ježa…

je zoprn, grize, prebodu mi je celo dlan in mi pustu not svoje svinjske bodice, prha, beži, in v sredi noči ga iščem po hiši, ker se izmuzne iz svoje nove, ogromne kletke na podestu. Neža je uporabila tipičen biološki izraz, da je DIVJI. V resnici je pa zoprn bolj kot katerakoli žival, kar sem jo do zdaj imela čast spoznati.
V bistvu mi je še vedno ful luškan in vse, ampak enostavno se mi pa zdi, da ne paše v hišo, se ne počuti dobro in da je zdej še ful toplo zunaj in bi lepo preživel. Ne vem…spraševali smo povsod naokrog pa se nekako ne znajdemo. Trušč, ki ga zganja ponoči, je nekam moteč in skrbi nas, da nam bo sral po čevljih itd…

Nazaj k slikam

Trenutno imam nedokončano veliko sliko z nekimi vojaki, nedokočan triptih z ribami in nedokončano naročilo za neko gostilno. Čaka me še naročilo neke bolj “impresionistične narave”, zatem pa….tadaaaaaa!

Danes ponoči sva z Vitomirjem zbirala in obdelovala material za nove slike. Ne bom še povedala, za kaj gre, ampak ful se veselim.

Novica je še to, da se mi v ponedeljek začne šola za spletnega oblikovalca (neka poklicna kvalifikacija). Trajal bo do konca aprila, imam pa parkrat na teden, potem moram pa delat še doma. Na nek način se veselim, ker se mi bodo ene stvari mal uredile - poleg papirja bom res dobila tam tudi nekaj znanja, zatem imam že neke plane za naprej…Na nek način me je malo strah - že zelo dolgo nisem bila v šoli. Ne znam več sedet in poslušat. No, to bo zame več kot zanimiva in koristna izkušnja. Imamo tudi izpite in domače naloge.

Še to - ježek si je ponoči dal vejice na lonček za pit, zgradil si je tak hribček, po katerem je potem splezal ven. Zjutraj ga je mami našla spečega pod omaro. Prejle sem ga opazovala, kako se je znašel, ko je hotel pit, pa ni dosegel - prevrnil je kozarec, ampak samo toliko, da je dosegel. Ni pa polil. Iznajdljiv je.

VSE NAJBOLJŠE FALDA, VITO, KVODA!!!:@@@@ Ljubim vas k ste tko mejhni pa luškani.

Želvica in ježek

Evo, Tomaž mi je poslal fotko od naše želvice in ježka, ki ju je zadnjič fotkal pri nas. Lepa fotkica, ane?

Danes je jež preganjal pajke po stanovanju in rad se je zaril med Andražkove igrače. Naredili smo mu novo hiško, ker je bila tista kartonasta. Zdej ima notri listje, vejice, hrano, pijačo in stranišče, za povrhu pa tudi nekaj igrač (smo prebrali, da ima rad avtomobilčke). Ful sta hecna oba!

Dve pomirjujoči živalci

Anže je z morja prinesel Oma - majhno kopensko želvico, še dojenčka. Ob njegovi kletki po novem stoji nova hiška Jožefa Štefana, majhnega ježka, ki ga je našla Katra. Ko sedim v dnevni sobi, se vsake toliko kakšna od teh dveh sicer spečih živalic zbudi in malo popraska in pošumi. Včasih ne vem, kateri od njiju to počne in kaj dela. In grem gledat. In vidim, da se Om zariva globje pod pesek in rastline, da bo lažje in nemoteno še naprej spal, ali pa da se ježek umika pod listje iz svetlobe, ki jo nanj meče luč v dnevni sobi. Res, kadar si sam z njima v prostoru, te ima, da bi se še ti zaril nekam med pernice in spal zimsko spanje in se zbudil šele enkrat marca, ko bi se začela pomlad.

Amores perros

je film, ki ga je Alejandro Gonzáles Inárritu (mislim,da se ne napiše čist tko, ampak približno) naredu 3 leta pred 21 Grams. Mislim, da mu je clo isti napisu zgodbo. Včeri sem ga gledala in mi je na nek način celo bolj všeč. Zato, ker v 21 grams je kar mal preveč potenciral določene elemente do ironije. Je pa Amores perros slabši kot celota. To pa zato, ker se ena zgodba mal slabše preplete z drugima dvema, v 21 gramsih je to že vse brezhibno. No, vsekakor spet vredno ogleda, nimaš kaj rečt. Treba je pogledat še letošnji film Babel.

Spet doma.

Ce je to moj dom sploh se - nekam tuje mi je…

Nardila novo sliko - pokazem, ko bova oba mela po dve koncani, ker gre za eno tako manjso serijo. Narocilo.

Za spot sva nardila se eno verzijo z green screenom, tko da se ene ceste zadaj furajo, zdej bomo pa vidli, kaj se bodo odlocil. Sej drgac je vse isto, sam pac ozadje tam, kadar pojejo, ni prazno.

Opazam, da mi vec ne gre slovenscina, govorit znam se, pisat pa ze tezko. To samo zato, ker nic ne pisem, poslusam pa sam tiste cudne neslovenske spacene besede, ki so vedno postavljene v cudnem neslovenskem besednem vrstnem redu. Saj ne recem, ljubljanscina je tud ful grda in tko al tko tud zelo dalec od knjizne slovenscine, ampak nekaj pove dejstvo, da imamo ljubljancani velik manjse probleme v soli kaj lepo po slovensko napisat, kakor oni. No, jaz zdej mam ze podobne probleme kakor oni sami.

Sla sem v Mursko soboto v kino, gledat SILENT HILL. Najprej nas je blo v kinu 7, potem pa smo do konca ostali samo se trije. In film je res tako skropucalo, da ze dolgo nisem kaj takega vidla. Kakor je v zacetku obetaven, tko potem uspesno vse zaserje. Kakor v zacetku uspe ustvarit eno napetost, to potem uspesno do daske nasici, da potem vec ni nic napeto, ampak je samo se dolgocasno. Da ne omenim, da sploh ne omogoci, da bi se gledalec lahko vzivel v kakega igralca… Da ne omenim, da doloceni liki nimajo nobene funkcije. In se! Ostudno najbolj od vsega je pa to, da gre vse razlagat za nazaj z raznimi flash back-i. Skrapucalo, sploh ne ve, cesa bi se tocno oprijel, neke misterioznosti, al pa kar mogoce samo efektov. Povrh bi pa se poizkusil v vsem skupaj poiskat eno logiko, za drugacne vrste gledalcev.

Zdej bom brala neke knjige o luceh pa tko, pa o pisanju scenarija sem ze neki zacela, sam sem to pol pozabila v Ljutomeru.

BTW. kaj si kaj mislite o i feel sLOVEvenia. Mene je spet sram.