Slikoviti dnevnik Urške Kozak

Mal se mi že vleče

12.05.2006 07:37 | Tu pišem razno |

Čas gre včas tolk hitr, da komaj zadihaš, včasih pa se tolk vlečeeee. No v glavnem, seveda se vleče, če ti neki ne gre najboljš. Sam čarat pa tudi ne znam. Spet morm dat 25 K za atelje (ena prasica pa plačuje 10, ker kao več ne more dat, pa zravn pije hajniken pa si uokvirja slike, kar je iber drago), na vrata mi je pršu iztrjevauc od mobitela (hvala lepa, mobitel, k smo tok dovg uspešno sodelovali in še zdaj imamo pristen odnos), skratka finančno sem dokaj daleč pod nulo, vse se sam kopiči. Zdej nisem že dolgo dobila sploh nobenega denarja, prošnje za job so ble očitno vse zaman (niti ena sama svina mi ni odgovorila, čakam še odgovor od razpisa za animacije), še dobr da jaz dejansko neki zaslužm tud s slikami. Mogoče bi mogla malo več energije v to, mogoče se clo da tko furat? Kaj pa vem, dokler ne probam. Definitivno gre to pri meni bolje, kot karkoli drugega. Naveličala sem se pa tega jamranja tudi, to me nikamor ne premakne. Razen mogoče iz obupa v obup? Se mi ne da.

Bila sem na Škisovi tržnici, videla ogromno prizorov, ki se bodo, upam, počasi zameglili. Najbolj se spomnim debelega grdega študenta, ki je bil ostrižen kot vitez in se je valjal po kolenih pred mojo sestro Nežo. Potem se spomnim obupne muske, pijanih volov in piva, ki je bil sigurno razrečen z vodo. Nekdo se mi je napopal, ki me je spraševal, če bi si z njim na mejl dopisovala VERZE (ne morem verjeti temu predlogu). Pa spominjam se nekoga, ki se mi je nalimal na koncu, moral je biti ali pošteno zadet ali pošteno neumen ali pa kar hudo bolan, ker sem bila očitno jaz ljubezen njegovega življenja (hitro je načekiral, takole v temi). Rešila me je Neža (hvala, ti vrnem uslugo). Ampak ta škisova tržnica se skoraj nikdar še ni izšla čisto kul, vedno so neke posledice. Ne vem sploh, kako so me spravli tja, ker definitivno ni bil moj namen it, ker mi je totalno fuj in pa zadnje čase nisem ravno pri volji. No, preden smo šli noter, mi je blo dobro, vsi smo bili dobre volje, dalo se je pogovarjat, pa vsi k so bli, so mi kul.

In potem sem razmišljala, da sem iz določenih razlogov prisiljena v to, da furam dvojno življenje in tega se mi pa preprosto več ne da. Niti ni preveč zdravo.