Slikoviti dnevnik Urške Kozak

Slikam nov portret.

07.05.2006 01:04 | Tu pišem razno, Slikarski dnevnik |

Ni nezanimiv, še zdaleč ne. Gospod je star čez 80, vewndar sploh ni nekarizmatičen, po mojem je bil prov fejst, k je bil mlad. Ni mi bad tega delat. Vem, da bom plačana, pa od tega bom tudi sicer nekaj imela.
Ampak nekega ritma pa do sedaj v življenju še nisem dosegla (razen takrat, ko sem bila pač prisiljena, na faksu) in zato se mi zdi vsak nov “projekt” nekaj popolnoma novega, brez kakršnekoli rutine se lotim zadeve, vedno imam od tega nove izkušnje in nova razodetja. Kar sploh ni slabo! No, zadnjič mi je prijateljica omenila, da sem malo zatrta s strani faksa, ker ne zmorem predati ljudem navadnega cheap sranja, ampak se vedno utrujam, da bi imelo neko umetniško vrednost (seveda ta umetniška vrednost v mojem primeru pomenu, da ne izročam slik, ki so popolnoma neproblemsko zastavljene, ker potem TUDI MENI NE BI BILE ZANIMIVE). Ne pravim, da ne zmorem biti obrtnik, dejansko je pa tako, da če mi kdo plača zato, da slikam , pomeni, da lahko slikam tudi malo mičkeno mejhen košček ZASE.  Če bi delala nekaj povsem drugega, povsem ZA DENAR , bi bilo drugače. No, moji naročniki  niso neumni ljudje, ampak nasplošno vedó, na kaj pristajajo. Potem si pa tudi dopustim, da delam še malo ZASE. Čas me pa še zaenkrat, moram priznati, ni priganjal do te mere, da bi ne izkoristila ponudbe. No, saj če finančno gledam, nisem ni kaj preplačana, ampak en košček, ki mi je pomemben, da se sploh zdi smiselno to delat, je pa še vedno moj.