Slikoviti dnevnik Urške Kozak

Pop Design (Vili Resnik) - France Prešeren

23.02.2006 18:00 | Tu pišem razno |

Neverjetno, a resnično. Pop designovi teksti so predelana, posodobljena in lažje razumljiva poezija Franceta Prešerna.

Pop design so v svoji karieri naredili ogromno komadov, ki izvirajo iz notranjosti, sledijo njihovi, oziroma zgodbi, ki jo piše Vilijevo življenje. To je torej edini koncept, ki je tu prisoten. Zato pa imamo jasen vpogled v Vilijevo nežno srce in dušo. Da je to počel France, je morda smotrno, bistveno, zidak za to, kar imamo sedaj. Da to počnejo Pop Design, je pomanjkanje talenta, fleksibilnosti in kreativnosti. Iz tistega, kar nosijo v svojih srcih, niso naredili kaj dosti več kot samo seznanili ljudi miljonkrat in miljonkrat z eno in isto informacijo.

Struktura je jasna, logika je povsod ista. Poglejmo si dve pesmi, ki se začneta nekako takole:

NE BOM TI LAGAL

Življenje je kakor čudna pot,
križišča so polna raznih zmot,
hodiš in tavaš pa ne prideš tja
kamor srce si želi.

Vedno na koncu sta dve poti,
izbereš pa tisto, ki je ni.
Hočeš nazaj, pa ni več sledi,
pozabljene so vse noči.

Postelja moja spet je prazna.
Po tebi diši a te ni.

KO SI NA TLEH

včasih narobe ti gre
in čudno križajo se poti
ne najdeš tople besede
pozabljen si

Prehodiš mnogo puščav
nikjer ne najdeš opaze
pa vendar veš da nekje
spet ti boš doma

Te tipične prostorske nejasnosti, ki so prisotne v njegovem brezciljnem tavanju se navzlic očitnemu predajanju obupu, ponavadi v refrenu zasučejo v besede, polne upanja in poguma. In to kar pogosto pri vseh tekstih.

Naslednji fenomen, ki smo mu priča, je videospot KO SI NA TLEH, ki ga najdete na njihovi jubilejni strani. Vsebinsko se besedilo in zgodba, ki jo gledamo, ujemata samo na začetku, potem sta jih slavohlepje in ponos odnesla daleč proč od prvotnega sporočila njihove pesmi. Med primerjavo spota KO SI NA TLEH in OBJEMI ME bomo našli očiten napredek - razen Vilija so člani benda v OBJEMI ME popolnoma leseni, nerodni, v njihovi drži pa opazimo tudi sledove najstniške sramežljivosti.

Kaj imajo skupnega s Francetom? Ogromno.

Že v Francetovih sonetih nesreče najdemo nekaj konkretnih dokazov.

Popotnik pride v Afrike puščavo
steze mu zmanjka, noč na zemljo pade

Vili:

Prehodiš mnogo puščav
nikjer ne najdeš oaze

Pokliči me nocoj
tudi ko dan zapira oči

France:

Navadile so butare se pleča,
in grenkega so usta se bokala
podplat je koža čezinčez postala
ne straši je več trnovka bodeča…

Vili:

Ne moreš več raniti me kot nekoč…

In zdaj! Prešeren je ljubil svojo vas, kjer hiša njegovega stoji očeta. Vili se tudi vrača v DOMAČO VAS, kjer kot otrok pri materi je pil. Franceta je strah pred goljfivo kačo, ki naj bi ga speljala iz Vrbe, Viliju je srce stréto, ko mora v vojake in zapušča svojo lepo lepo dolenjsko vas. France je ljubil domovino Slovenijo, Vili se vrača v Slovenijo MOJO, v katero je do ušes zaljubljen (se pravi, da mu skok v NEW YORK ni prinesel željenih rezultatov, posebno še, če je naglas povedal, kako se imenuje njegova skupina in zraven repenčil svojo debelo rit - odšel sem v svet, vrnil sem se). Oba sta govorila o izvoljenih deviških deklicah, oba nazdravljata s čašami vina, da si ogrejeta srce in druge pozivata k pitju. Prešernovo Zdravljico poznamo, Vili pa to stori v večih komadih, najbolj je mogoče znan refren Božične noči, ki ima tudi sicer možne zelo zanimive dileme, kar se tiče vsebine…

Ref.:
Zdaj dvignimo čaše polnoč je,
naj vino ogreje mi srce.
Težko je a ni mi žal, da sam sem ostal
na Božično noč.

in pa:

Popijmo zdaj čašo vina,
ki trta ga rodi

Precej znano, kaj?

Njuna predanost svojim izbrankam je neuničljiva, vedno znova sta pripravljena odpuščati, samo da bi prejela še zadnje nežnosti, poglede in dotike.

Poudarek na svoj nematerialistično naravnan pogled na življenje zasledimo prav tako pri obeh;

Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico

..in Vili:

Kaj ti bo hiša iz zlata,
če v njen ni sonca pravega
in vere v življenje.

Obenem sicer Vili rad išče pomoč v materialistično naravnanih primerjavah, kadar želi nekaj resnično poudariti, tako npr. primerja Slovenijo z diamantom.

Vzporedno Prešernovemu leganju v postelje, postlane v črni jami, njegov večni spremljevalec kes in sovražna sreča, je Resnik osamljen, volk samotar, bolan, ranjen in vsesplošno obupan.
Zadnje, pa ne niti tako pomembno, je pa to, da je Vili svojo kariero štartal s precej sorodno, spet pa posodobljeno pričesko samega Franceta Prešerna.